Combatives
"WWII Close Combat"

Kaj je Combatives?

Combatives je sistem bojevanja od blizu (Close Quarter Combat), katerega so razvili pred 2. svetovno vojno (WWII Close Combat), ga poučevali specialnim enotam zaveznikov med 2. svetovno vojno ter tudi po njej. Bojevanje od blizu zajema bojevanje z orožjem (Armed / Weapons) in bojevanje brez orožja (Unarmed / Hand to Hand).

"Combatives is a police-derived fighting style that originated in China in the 1920's and 1930's, with Fairbairn and Sykes, and was eventually utilized in WWII by specially selected troops from England, America and Canada. It is an aggressive style of combat (nowadays primarily striking) that exhibits a willingness to close with the attacker. Some combative styles offer ground, counter-knife and counter gun skills. Combatives deals mainly with the conflict phase of the attack, not the pre-conflict and post-conflict phases. Many practitioners are advocates of the original WWII version, even though more efficient contemporary interpretations are available." W.R. Mann - www.realfighting.com

Bistvena razlika med Combatives in drugimi sistemi samoobrambe je v tem, da Combatives ne pozna obrambe oz. samoobrambe (Self Defense), ampak se govori o napadu oz. "samonapadu" (Self Offense). Combatives temelji na enostavnih in učinkovitih gibih ter agresivni (ofenzivni) drži (napasti napadalca). Combatives sodi med najbolj učinkovite sisteme samoobrambe.
Vojaški borilni sistemi morajo biti učinkoviti ter enostavni za se naučiti ter morajo delovati z obstoječo fizično pripravljenostjo vojakov. Običajno borilne veščine tega ne omogočajo, saj se je potrebno učiti kompleksne tehnike. Combatives pa je ravno to.

Trening Jiu-jitsa pri Shanghai Municipal Police

"You’re interested only in disabling or killing your enemy. That’s why I teach what I call Gutterfighting. There’s no fair play; no rules except one: kill or be killed.” W.E. Fairbairn

Legendarni inštruktorji Combatives-a

Največji vpliv na Combatives so imeli trije zavezniški inštruktorji bojevanja:

Drugi pomembni inštruktorji s tega obdobja so:

• Dermot Michael (Pat) O'Neill (1905-1985) se je rodil v Irski. Že kot mladoletnik se je preselil v Shanghai in pri dvajsetih letih se je zaposlil v tamkajšnji policiji (Shanghai Municipal Police). Treniral je številne azijske borilne veščine. Bil je Fairbairn-ov varovanec. Po Fairbairn-ovem priporočilu naj bi šel poučevati na OSS v ZDA, ampak so ga poslali učiti ameriško-kanadsko enoto komandosov "Devil's Brigade".
• Anthony J. Drexel Biddle (1874-1948) se je rodil v ZDA in bil pri marincih. Treniral je Boks, Jiu-jitsu in Savate ter bil učenec Fairbairn-a. V času 2. svetovne vojne je bil inštruktor prostoročnega bojevanja (unarmed-combat) ameriških marincev (Marine Corps). Leta 1937 je napisal knjigo o bojevanju brez orožja Do or Die, katera je postala uradni učbenik ameriških marincev. V knjigi je opazen vpliv Fairbairnovega Defenda, zlasti v smislu "neuporabe" neučinkovitih prijemov in metov. Biddle je razvil svoj sistem bojevanja z nožem iz metode sabljanja. Njegov sistem kritizirajo z vidika, da je primeren samo za uporabo z večjim nožem ter da temelji na predpostavki "duela". Njegovo metodo je nadalje razvil Styers.
• John Styers se je rodil leta 1917 v ZDA in leta 1935 pristopil k marincem. Bojevanje brez orožja ga je učil z Biddle ter je bil mojster bojevanja s hladnim orožjem. Leta 1952 je napisal izčrpno knjigo o bojevanju brez in z orožjem Cold Steel, katero so marinci prevzeli kot učbenik za bojevanje od blizu. Styers je zagovarjal uporabo pesti bolj kot Fairbairn in Applegate.

Fairbairn in Sykes skupaj s svojimi možmi so imeli v Shanghaiu več kot 666 (od tega jih je 200 dokumentiranih) nasilnih oboroženih in neoboroženih konfliktov. Ugotovili so, da so najbolj učinkovite tehnike eksplozivni udarci z odprto roko (Atemi) v tilnik, vrat in oči skupaj z močnimi nizkimi brcami zlasti z uporabo pete. Fairbairn in Sykes sta ugotovila, da uporaba graplinga in tehnik kontrole nasprotnika ni primerna v situacijah, ko gre za življenje ali smrt. Ravno tako nista bila pristaša bojevanja na tleh, ker je bilo le-to preveč nevarno.

"They are not designed to compete with the boxer or Judo expert; they are for pulling yourself out of a jam. When you're caught, you're down, and you're a goner if you don't attack. And keep in mind, it's 'Gutterfighting': any means, fair or foul, to save your life." W.E. Fairbairn

Pomembno ime za WWII Combatives je tudi Dr. Gordon E. Perrigard, kanadski zdravnik (in mojster Ju-jitsa), kateri je razvil sistem bojevanja imenovan Arwrology. Leta 1943 je napisal knjigo Arwrology, katera je bila namenjena za treniranje kanadskih vojakov med 2. svetovno vojno. Perrigard sicer neposredno ni povezan z FSA (Fairbairn, Sykes, Applegate) skupino, je pa razvil istočasno sistem v marsičem zelo podoben WWII Combatives.
Ravno tako je igral pomembno vlogo Wesley Brown, kateri je bil soavtor knjige “Hand To Hand Combat” (V5 manual), katero je leta 1942 izdalo ameriški urad za pomorsko letalstvo (United States Navy Bureau of Aeronautics). V tej knjigi je viden vpliv Fairbairnovih metod bojevanja. Ravno tako je Brown leta 1942 posnel za ameriško mornarico inštrukcijski film z naslovom “Hand To Hand Combat”. V knjigi (in filmu) je bil predstavljen program »V-Five«, katerega mnogi smatrajo za najbolj učinkovit in produktiven program v zgodovini vojaške aviacije, in za katerega razvoj je bil odgovoren ravno Wesley Brown. V-5 je bil 12-tedenski pripravljalni program za vojaške pilote med 2. svetovno vojno.
Tako sistem Perrigard-a kot Brown-a vsebujeta precej graplinga (viden je vpliv Ju-jitsa), čeprav se vse izvaja v stoječem položaju. Pri obeh pa ja prisotna borbena naravnanost (combative mindset).

Današnji »uradni« način neoboroženega bojevanja ameriške vojske (US Army H2H Combatives) [kateri je mimogrede prikazan v zadnjih verzijah uradnega priročnika ameriške vojske za bojevanje brez orožja FM 21-150] ni več tisto, kar je bilo zastavljeno med WWII. Današnje tehnike so bolj športno usmerjene (verjetno zaradi uvajanja tekmovalnosti med vojaki) ter namenjene kontroliranju nasprotnika (verjetno zaradi prilagoditve potrebam mirovnih misij [policijske naloge], kjer je bolj pomembno »prijetje« nasprotnika kot njegovo uničenje).

Moderni inštruktorji Combatives-a

Sykes je umrl leta 1945, Fairbairn pa leta 1960. Večina njihovih spretnosti in znanja se je izgubilo. Je pa kar nekaj inštruktorjev, ki ohranja sitem, ki sta ga razvila. Eden glavnih inštruktorjev Combatives po njuni smrti je ostal Applegate. Skoraj nemogoče je najti inštruktorja, ki je treniral neposredno z Fairbairn-om. Poleg legend WWII Combatives, kot so W. E. Fairbairn, E. A. Sykes in Rex Applegate ter ostalih pomembnejših imen kot so Pat O’Neill, Drexel Biddle in John Styers, je kar nekaj "novejših" avtoritet Combativesa:

• Charles Nelson (1915-2003) je eden redkih inštruktorjev, ki je treniral s Fairbairnom in njegovimi številnimi učenci (Pat O’Neill, Colonel Biddle, John Styers, Sergeant Kelly). Nelson je imel številne učence, med katerimi so bili tudi Carl Cestari, Bob Kasper in John Kary.
• Carl Cestari (1958-2007) je bil učenec Charlesa Nelsona in je treniral tudi z Applegate-om. Izoblikoval je svoj realističen sistem imenovan Tekken-ryu (Iron Fist Style) Jujutsu.
• Bob Kasper (1950-2006) je bil učenec Charlesa Nelsona in trening partner Carla Cestarija ter ustanovitelj organizacije Gung Ho Chuan Association.
• John Kary je bil učenec Carla Cestarija in ustanovitelj organizacije American Combatives. Treniral je tudi z Applegate-om.
• Kelly McCann (a.k.a. Jim Grover) je bil učenec Boba Kasperja (ta je imel nanj največji vpliv) in Johna Karyja. Velja za varnostnega specialista in vodi eno najboljših šol realistične samoobrambe na svetu, Crucible Security.

Druga omembe vredna imena Combatives so predvsem:
- John Perkins - mojster Combativesa in številnih drugih praktičnih borilnih sistemov ter ustanovitelj borilnega sistema Guided Chaos,
- Dennis Martin - vodilni angleški inštruktor Combativesa in ustanovitelj organizacije CBQ Services,
- Lee Morrison - učenec številnih inštruktorjev Combativesa in ustanovitelj organizacije Urban Combatives,
- Bradley Steiner - učenec Charlesa Nelsona in ustanovitelj organizacije American Combato,
- Peter Robins [1947-2003] - ekspert Combativesa in ustanovitelj organizacije CODA,
- Geoff "Tank" Todd - učenec Harry Baldock-a (WWII Close Combat inštruktor iz Nove Zelandije, kateri se je naučil bojevanja od Angležev), Charles Nelson-a in Rex Applegate-a ter ima šolo Close Combat v Novi Zeladniji in vodi International Close Combat Instructors Association (ICCIA),
- Robert Spiegel  - naslednik Charles Nelsona,
- Clint Sporman - naslednik Carla Cestarija in
- Ralph Grasso - dolgoletni učenec Carla Cestarija.

Opomba: Kot učenec Carla Cestarija se pojavlja tudi Damian Ross, kateri je zlorabil ime Cestarija v komercialne namene. Damian Ross in njegov prijatelj Chris Pizzo (znan kot Lt. X) sta ustanovila skupno podjetje in sta prodajala Cestarijeve produkte ter izkoriščala njegovo ime brez njegovega dovoljenja. Njihov posel je postal znan po tem, da je šlo za številne nategavščine. Trenutno sta se Ross in Pizzo razšla (verjetno zaradi "spora" o zlorabi Cestarijevega imena) in vsak vodi svoj posel posebej ter na njihovih spletnih straneh se Cestarijevo ime ne pojavlja več (verjetno zaradi tožb na sodišču).

Fairbairn prikazuje bojevanje brez orožja pri OSS

"Do your worst, fast & first!" Carl Cestari

Danes predstavlja standard za moderni Combatives to kar uči Kelly McCann. McCann je avtoriteta Combativesa in po njegovih konceptih in tehnikah se zgleduje veliko sodobnih inštruktorjev.

Razvojna obdobja Combatives-a

Combatives vsebuje enostavne smrtonosne udarce, katere so razvili v glavnem Fairbairn, Sykes in Applegate ter so bili preizkušeni v 2. svetovni vojni. Do današnjih dni kar nekaj vsebine sistema Combatives izgubila oziroma popačilo. Za to je delno krivo, da se ga je učilo predvsem v specialnih enotah in ni bil namenjen širšemu poučevanju, delno pa to, da so se v njega začeli vključevati "športni" elementi (BJJ, Muay Thai, boks,..), ki zmanjšujejo njegovo učinkovitost (oz. smrtonosno naravo). Combatives se namreč zelo razlikuje od borilnih veščin. Ko sta se Fairbairn in Sykes vrnila v Angljio sta šokirala tamkajšnje oblasti, saj so zagovarjali nasilen napad. Combatives ni vezan na specifične tehnike (napadalca), ampak je uporaben pri vsaki vrsti napada!

Combatives se je nekoliko spreminjal skozi različna obdobja:

• Obdobje pred WWII (obdobje Shanghaia): Fairbairn je učil Defendu, kateri je bil namenjen predvsem za aretiranje kriminalcev (prirejena verzija Jiu-jitsa). Sistem (bojevanja z orožjem in brez orožja) je bil primarno namenjen policistom, da preživijo (iz namena "obrambe" policistov izhaja tudi ime "defend-u" kot izpeljanka od "defend you") v enem najnevarnejših mest na svetu. To je zgodnji sistem Fairbairna, kateri je bil policijska verzija njegove metode.
• Obdobje med WWII (obdobje vojne) - Sistem, ki je Fairbairn učil policijo je vseboval prijeme namenjene lovljenju kriminalcev, medtem ko je njegov vojaški sistem bil osredotočen predvsem na udarce. Policisti namreč morajo ujeti osumljence, medtem ko vojaki morajo čimprej onesposobiti sovražnika. Fairbairn je svoj sistem bojevanja med WWII imenoval ulično bojevanje (Gutter-fighting), za katerega so (za razliko od njegovega predhodnega sistema) značilna predvsem silovitost (Vehemence) in zvijača (Artifice). Prijemi, katere najdemo v Defendu, so bili odstranjeni saj je bil namen premagati sovražnika in ne njegova aretacija.
• Obdobje po WWII (obdobje po letu 1945) - To je v bistvu obdobje dekadence Combativesa. Combatives se je prilagajal potrebam vojakov. Po WWII so se pojavile predvsem potrebe po delovanju vojakov v okviru vojaških misij. Tako so v "Combatives" vključili elemente za vklepanje sovražnikov (borilne veščine) kakor tudi elemente za tekmovalnost vojakov (borilni športi), kar je seveda zmanjšalo učinkovitost sistema. Dejstvo je, da je bi Combatives, kot se ga je učilo med WWII, najbolj učinkovit. Na srečo se je WWII Combatives ohranil do danes.

Fairbairn je Combatives vseskozi razvijal od začetnega Juda preko policijskega Defendu do vojaškega Gutterfighting. Sam sistem se je prilagajal namenu uporabe. Tako je Defendu vseboval tehnike namenjene prijetju kriminalcev, medtem ko je Gutterfighting vseboval tehnike namenjene čimprejšnji onesposobitvi sovražnika. Razvoj Combativesa je razviden tudi iz knjig. Tako je v knjigi Defendu (1926) precej prijemov in metov, v knjigi Get Though! (1942) jih je še nekaj, medtem ko jih v knjigi Kill or Get Killed (1943) praktično ni več. V kasnejše vojaške priročnike (FM 21-150) so se ponovno začeli vračati prijemi in meti, kar ni skladno z načeli (WWII) Combatives.

Fairbairn-Sykes Fighting Knife

Bistvena razlika med borilnimi veščinami in Combatives je v tem, da je pri borilnih veščinah razširjeno prepričanje da je več bolje (more is better), medtem ko je pri (WWII) Combatives prepričanje, da je manj več (less is more). Ravno tako je potrebno pri Combatives imeti vedno v mislih, da je lahko napadalec oborožen oz. da lahko ni sam.

"The main difference between martial arts and Combatives is that martial arts are something that you do with someone,
where as Combatives are something that you do to someone or on someone." Kelly McCann

Combatives in bojevanje z orožjem

Bojevanje je v prvi vrsti mišljeno z uporabo orožja. Bojevanje brez orodja pride v poštev takrat ko pač nimamo pri roki ustreznega orožja. Najbolj razširjeni in praktični orožji sta nož in pištola (ter seveda palica).

Slike iz knjige Shooting to Live

Fairbairn in Sykes sta očeta modernega borbenega streljanja (Combat Shooting). Njihovo delo je nadaljeval Applegate. Eden pomembnejših avtoritet na tem področju je tudi Jeff Cooper, kateri je razvil športno verzijo imenovano praktično streljanje (Practical Shooting). Danes najdemo izjemne inštruktorje kot sta Gabe Suarez in Kelly McCann.

Applegate Knife Fighting Method		Styers Knife Fighting Method

Tudi glede uporabe noža sta Fairbairn in Sykes odigrala ključno vlogo. Razvila sta tudi poseben vojaški nož (Fairbairn-Sykes Fighting Knife). Njun sistem je nadaljeval Applegate. Drugi zelo pomemben sistem bojevanja z nožem je razvil Biddle ter nadaljeval Styers.

"Empty hand techniques are only for the times when you have been foolish enough to find yourself without a weapon." W. E. Fairbairn

Combatives in drugi vojaški sistemi bojevanja brez orožja

Veliko vojaških sistemov bojevanja brez orožja je nastalo iz Jiu-jitsa oz. (Combat) Juda (tu potrebno je povedati, da se je Judo pred WWII bistveno razlikoval od današnjega športnega Juda). Če nekatere podrobneje pogledamo, vidimo, da obstaja kar nekaj podobnosti s Combatives:

• Sistem bojevanja ameriške vojske - Pred drugo svetovno vojno je bil je imel velik vpliv na uradni sistem bojevanje ameriške vojske Judo oz. Danzan Ryu (Jiu-jitsu). To je vidno tudi v osnovnem priročniku za bojevanje brez orožja (Basic Field Manual) FM 21-150 (Unarmed Defense for the American Soldier) iz leta 1942 (debela knjiga). V priročniku je v bistvu Judo za samoobrambo. Na priročnik FM 21-150 iz leta 1946 je imel velik vpliv Combatives in so ga zelo skrajšali (tanka knjižica). Kasnejše (pomembnejše) verzije so bile izdane v letih 1954 (Hand-to-Hand Combat), 1963 in 1971 (Combatives). Izdaja iz leta 1954 je v bistvu »Combat Judo«, kjer se uporablja udarce, nizke brce, mete, davljenja in prijeme. Naslednje izdaje so vsebovale podobne tehnike. Izdaja iz leta 1963 je v bistvu dopolnjena izdaja iz leta 1954 z bojevanjem z bajonetom. Izdaja iz leta 1971 je vsebovala tudi elemente od O'Neill-a. Kasnejše izdaje (1992, 2002) so nekako zgubljale elemente Combatives ter so se vključevali elementi drugih borilnih veščin, kar po mnenju mnogih znižalo učinkovitost golorokega bojevanja ameriških vojakov. Današnji uradni sistem bojevanje v ameriški vojski se je oddaljil od Combatives sistema, tako da skoraj ni več podoben tistemu kar je učil Fairbairn. V času WWII je bil Combatives v ameriki pod močnim vplivom tega kar sta učila William Ewart Fairbairn in Eric Anthony Sykes, po vojni so nadaljevali njihovi učenci (predvsem Applegate, O’Neil,..).
• Sistem bojevanja angleške vojske - Leta 1940 je angleška vlada poklicala Fairbairna (tega leta se je tudi upokojil pri Shanghai Municipal Police), da pride učiti svoj način bojevanja zavezniške vojake. Skuapaj z Sykesom sta se vrnila v Angljio, kjer sta poučevala angleške vojake in pripednike specialne enote SOE (Special Operations Executive). Na začetku so na skriti lokaciji na Škotskem trenirali tudi ameriške vojake/inštruktorje, med katerimi je bil tudi Rex Applegate. Leta 1941 je angleška vojska izdala priročnik, kateri je vseboval predvsem tehnike, ki sta jih poučevala Fairbairn in Sykes, kateri je zamenjal predhodni priročnik iz WWI. Leta 1942 je Fairbairn odšel kor inštruktor v STS 103 (Special Training School 103) poznan tudi kot "Camp X" v Kanado (ta kamp je bil ustanovljen predvsem za treniranje ameriških vojakov oz. tajnih agentov, kateri so bili namenjeni za spust za sovražnikovo ozemlje kot diverzanti in vohuni v WWII v času ko se ZDA zaradi podpisa "Neutrality Act" niso smele vključiti v vojno). Po samo enem mesecu je bil premeščen v novoustanovljeni OSS (Camp B) v ZDA. Tukaj se je spet srečal z Applegate-om. Applegate je kasneje šel v Anglijo, kjer je vadil s Sykes-om. Leta 1945 je Fairbairn zapustil Ameriko in odšel na ETO (European Theatre of Operations). Sykes je nadaljeval z učenjem na SOE, kjer je dosegel vrhunec svoje kariere in je to počel praktično do konca svojih dni. Fairbairnov sistem je imel velik vpliv na sistem bojevanja angleške vojske.
• Sistem bojevanja nemške vojske - Nemčija je učila svojo vojsko poenostavljen Ju-jitsu. Veliko tehnik je bilo namenjenih za obrambo pred specifičnimi napada, ki jih je zasnoval Fairbairn. V bistvu metoda nemške vojske se ni bistveno razlikovala od drugih neoboroženih borilnih sistemov, ki so zasnovani na jujitsu. Ena od razlik je ta, da so Nemci izvajali udarce sekanja (Chop) z palcem ob dlani, medtem ko je Fairbairn-ov sistem vseboval iztegnjen palec. Kot odgovor angleškemu vojaškemu sistemu bojevanja je nemška vojska (Wehrmacht) izdala knjigo "Abwehr Englischer Gangster-Methoden" (Defense against British Gangster Tactics). V knjigi je prevzeto veliko elementov od sistema Combatives.
• Sistem bojevanje kanadske vojske - Obstajata dva pojma, katera nimata skoraj nič skupnega s Combatives in to sta Combato in Defendo. Ta sistema je ustvaril Bill Underwood. Underwood je bil Anglež, kateri je na podlagi Jiu-jitsa med 1. svetovno vojno razvil sistem Combato. Po 2. svetovni vojni ga je poimenoval v Defendo. Defendo je v bistvu Jiu-jitsu stil graplinga prirejen za bojevanje. Underwood je bil med vojno nastanen v Torontu, kjer je učil neoboroženega bojevanja (Combato) na tajni lokaciji "Secret Training School 103" (Camp X). V istem kampu je učil tudi Fairbairn, vendar gre za različna sistema. Combato vsebuje številne ključe na zapestjih in prstih, medtem to kar so Fairbairn in drugi učili med WWII je bilo v glavnem usmerjeno v udarce (udarec z robom dlani, Chin Jab, Tiger's Claw, udarci s koleni in nizke brce). Ravno tako Defendo nima nič skupnega z Defendu (Gutterfighting). Defendo je danes zelo razširjen v Kanadi. Moderni Defendo vsebuje tudi elemente Hapkida, boksa in drugih borilnih veščin. Underwood je bil najboljši Kanadski inštruktor za bojevanje brez orožja med WWII. Njegov sistem Combato (1910) je je postal osnova za bojevanje brez orožja Kanadske vojske, medtem ko je njegov kasnejši (malo manj agresiven) Defendo (1945) postal osnova za bojevanje pri številnih kanadskih in ameriških policijskih organizacijah.
• Sistem bojevanje japonske vojske - Judo je utemeljil Jigoro Kano, mojster Ju-jitsa. Leta 1886 je Japonska vlada podprla Judo kot šport ter se ga je uporabljalo za treniranje japonskih vojakov pri obeh vojnah. Zaradi tega je bil Judo prepovedan po okupacije Japonske po WWII do leta 1951. Leta 1941, ko je bila Japonska v vojni je bila izvedena šolska reforma, kjer se je v šolah zamenjalo telovadbo z treningi Juda in Kenda ter vojaških veščin.
• Sistem bojevanje izraelske vojske - Korenine v Combatives ima tudi Izraelska borilna veščina Krav Maga (kontaktna borba), katero so izoblikovali Izraelu za potrebe tamkajšnje vojske. Veščino je izoblikoval Imi Lihtenfeld, kateri se je rodil v Budimpešti na Madžarskem, odrastel na Slovaškem kjer se je učil Jiu-jitsu, rokoborbo in boks. Lihtenfeld je leta 1940 emigriral iz Evrope in odpotoval v takratno Palestino, kjer je kot bivši pripadnik britanske vojske treniral židovske gverilske organizacije (Hagana) v borilnih veščinah. Britanske enote komandosov, katere so vadile sistem W.F.Fairbairna in E.A.Sykesa, so dale začeten obris Krav Magi, katero je Lihtenfeld dalje razvijal. Ko se je leta 1948 oblikovala država Izrael je Lihtenfeld postal glavni inštruktor borilnih veščin v Izraelski vojski. Kasneje je vojaško Krav Mago prilagodil tudi za potrebe policije in civilnega prebivalstva.
• Sistem bojevanja ruske vojske - Podobno kot se je ameriški Combatives razvil iz Juda (Combat Judo - izvorni Judo), se je iz (Combat) Juda razvil tudi ruski Sambo. Leta 1927 je Viktor Spiridonov izdal priročnik “Samozaschita bez oruzhyia”, kateri je bil namenjen vojski, policiji in KGB. Sambo je bil zasnovan kot borilni sistem brez orožja Ruske vojske takoj po 2. svetovni vojni. Tako Judo kot Sambo sta danes predvsem "športa". Da bi sistem samoobrambe ločili od športa, so ga poimenovali v Combat Sambo. Systema je v bistvo ena vrsta Combat Samba.
• Sistem bojevanja terorističnih organizacij - Znano je, da teroristične skupine uporabljajo smrtonosne oblike bojevanja. Vadbeni priročnik od Al Qaeda predvideva dobro zamišljeno, organizirano in zelo učinkovito bojevanje. Notri ne najdemo banalnih tehnik in nemogočih vzvodov, ključev in metov. Vse tehnike predvidevajo usmrtitev nasprotnika. Vsi udarci so sfokusirani na vrat in gor. Zanimivo je, da vse te tehnike izvirajo iz starejših vojaških priročnikov bojevanja ameriške vojske (Combatives).

Kot vidimo so je večina vojaških sistemov bojevanja v času WWII bilo tako ali drugače povezanih z Judom oziroma so se iz njega razvili.

Slike iz knjige Get Though!

"What you learn in the afternoon must work for you that evening in the parking lot." Kelly McCann

Combat Judo - predhodnik Combatives-a

Kot vidimo je na veliko vojaških sistemov imel velik vpliv Combat Judo (zvrst Juda za potrebe samoobrambe razširjena pred WWII). Combat Judo je bil skoraj bolj podoben Karateju kot Judu, saj so prevladovali udarci (Atemi Waza), ter je vseboval nekaj borbenih davljenj (Chokes) in metov (Throws). Combat Judo je poznan tudi z imenom umazani Judo (Dirty Judo), saj vsebuje le najbolj učinkovite elemente. Combat Judo nima kompleksnih tehnik Juda, ima pa veliko elementov Jiu-jitsa. Combat judo je izvorni sistem Juda, kateri je bil razširjen preden so iz Juda naredili šport. Temin "Combat Judo" se je uporabljal za poimenovanje sistema, katerega se je učilo vojaške zavezniške sile med WWII. Iz Jiu-jitsa oz. Juda je bilo za potrebe tekmovanj odstranjenih večina udarcev (in brc) in drugih nevarnih tehnik.
Staro šolo Juda (Old School Judo oz. Pre-WWII Judo/Jujustu) so ljudje kot so Fairbairn, O'Neill, in drugi imenovali "Dirty Judo" oz. "Combat Judo". Fairbairn in O'Neill sta bila mojstra Juda. Iz najbolj učinkovitih tehnik Juda se je razvil Combatives. Iz Juda so se razvile osnove večine vojaških sistemov bojevanja (ameriški, angleški, japonski, ruski in nemški). Po WWII je Judo postal šport ter so bili iz njega praktično odstranjeni udarci.
Danes "udarce" najdemo pri Judu predvsem v katah samoobrambe kot sta Kime no Kata (je ena najstarejših Kodokan kat katero je ustvaril Jigoro Kano na podlagi njegovega poznavanja Tenjin Shinyo-ryu Jujutsu) in Goshin Jitsu (relativno nova kata, katero je ustvarila komisija visokih mojstrov Kodokan Juda po WWII - leta 1956).

Slike iz knjige Get Though!

"The only dirty fight is the one you lose." Kelly McCann

Terminologija

Reality Based Self Defense (RBSD) – je termin s katerim poimujemo realistično samoobrambo oz. pristop k vadbi samoobrambe, kjer je poudarek na praktični uporabnosti. Pri RBSD treningih velja predpostavka, da se nahajamo v najbolj nevarni situaciji (worst case scenario). Mnogi RBSD sistemi izhajajo iz vojaških sistemov, zlasti iz Combatives (WWII Combatives).

Close Combat - je termin s katerim poimujemo vojaško bojevanje od blizu in sicer bojevanje od blizu z uporabo orožja (CQB) in bojevanje od blizu brez uporabe orožja (CQC oz. H2H Combat).

Close Quarters Battle (CQB) – je termin s katerim se večinoma poimuje vojaško bojevanje od blizu z uporabo orožja (Armed Combat). Pri CQB gre večinoma za bojevanje v skupini (Group Close Combat). Sestavni del CQB je tudi CQC.

Close Quarter Combat (CQC) – je termin s katerim se večinoma poimuje vojaško bojevanje od blizu brez uporabe orožja (Unarmed Combat oz. Hand-to-hand Combat - H2H Combat). To bojevanje je tesno povezano z orožjem oz. obrambo pred napadom z orožjem oziroma uporabo orožja za napad. Pri CQC gre večinoma za individualno bojevanje (Individual Close Combat). CQC je sestavni del CQB.

Combatives - je termin s katerim se poimuje vojaško bojevanje od blizu (Military Hand-to-Hand Combat) brez orožja. Posebej znan je World War II Combatives, kateri je po 2. svetovni vojni »umaknjen« iz vojaških učnih programov saj se je smatralo, da je preveč nevaren za mirnodobno obdobje. Poznamo različne verzije sodobnih Combatives sistemov (Modern Combatives), vendar se po vsebini zelo razlikujejo med seboj (mnogi tudi nimajo nič skupnega z WWII Combatives).

"WWII combatives lays PRIMARY importance on simple, straight forward, effective and practical skills with an OFFENSIVE aggressive attitude of ATTACK and more ATTACK!" Carl Cestari