Borilne veščine
"Martial Arts"

Borilne veščine (Martial Arts) imajo več tisočletno zgodovino. V skupino borilnih veščin uvrščamo predvsem tradicionalne borilne veščine (Traditional Martial Arts). Med najbolj razširjenimi borilnimi veščinami so japonske (Japanese Martial Arts) in kitajske (Chinese Martial Arts). Glavni namen borilnih veščin je gojenje borbene veščosti, na žalost pa se prepogosto le-te oklepajo tradicionalnih okvirjev (oz. se ne prilagajajo potrebam). Kljub temu, da borilne veščine sledijo prvotnemu namenu samoobrambe, velikokrat zaradi oklepanja tradicionalnim elementom izgubijo stik z realnostjo (ne prihaja do izboljšav). V nadaljevanju bomo predstavili nekaj borilnih veščin z vidika uporabnosti za samoobrambo.

Veliko RBSD (Relity Based Self Defense) sistemov uporablja kot podlago tudi Wing Chun (iz njega je Bruce Lee razvil Jeet Kune Do). Wing Chun (Wing Tsun) je po mnenju mnogih ena najbolj učinkovitih borilnih veščin, saj temelji na ekonomiji gibanja. Edini problem Wing Chun-a je ta, da temelji na tehnikah. Jeet Kune Do ima dobro filozofijo ampak napačen pristop (preveč tehnik za memorizirati). Tai Chi (Taijiquan) ima dobre principe ampak se jih običajno ne poučuje pravilno (oziroma jih večina mojstrov ne pozna). Krav Maga je dobra osnovna samoobramba ampak ji manjka notranja energija (kakor tudi pri JKD).
Ravno tako veliko RBSD sistemov uporablja indonezijske (oz. filipinske) borilne veščine (Arnis / Kali / Escrima) kot osnovo. Ravno tako je njihova napaka, kot borilnih veščin ta, da temeljijo na tehnikah.
Zelo popularne so tudi Indonezijske borilne veščine (Kuntao, Silat). Silat ima izjemno dober način bojevanja od blizu, problem pa je kot pri drugih borilnih veščinah, da temelji na tehnikah. Če teh tehnik ne vadimo leta in leta so neučinkovite pri realni samoobrambi. Indonezijske in Filipinske borilne veščine so učinkovite, ker se pri njihovi vadbi simulira realno samoobrambo bolj kot pri drugih borilnih veščinah. Glavni problem je v memorizinaju vseh tehnik.

Zelo dober sistem samoobrambe je ruska borilna veščina Systema, ki uporablja istinktivne reakcije in spontane naravne gibe ter daje velik poudarek sproščenosti in dihanju. Edina napaka je da ne uporablja dovolj senzibilnosti (sensitivity). Systema je zelo podoben KCD (Ki Chuan Do). Če ju primerjamo ugotovimo:
- oba sistema uporabljata sproščeno telo in naravne telesne gibe,
- Systema uporablja za generiranje moči valovanje (the wave), KCD pa padanje (dropping),
- Systema ima zelo obsežen učni program medtem ko je učni program KCD bolj enostaven,
- Systema daje poudarek predvsem na vajah v dvoje (sparring) medtem ko KCD uporablja tudi vaje za eno osebo (solo drills),
- Systema uporablja udarce (strikes) in vzvode (grappling) medtem ko KCD uporablja predvsem udarce (strikes),
- KCD ima bolj sistematičen način učenja ko Systema,
- KCD ima bolj dodelano občutljivost kot Systema.
Systema zelo realističen, vendar ne toliko kot KCD. Ravno tako je KCD veliko enostavnejši in primeren za vsakogar.
Systema je zelo podoben veščini Aikido, tako da so nekateri celo mnenja, da je Systema izpeljanka Aikida. Bistvena razlika med njima je v tem, da je se Aikido uči na osnovi tehnik, medtem ko se Systema uči na podlagi principov.

Med najstarejše borilne veščine, katere so večinoma vplivale na razvoj borilnih veščin tudi drugod po svetu, so kitajske borilne veščine, katere delimo na:
- Interne (Internal) [Taijiquan, Baguazhang, Xingyiquan, Yiquan] in eksterne (External) [Shaolin, Hung Gar, Wing Chun] oziroma
- Severne (Northern) [Eagle Claw, Northern Mantis, Long Fist, Monkey style, Northern Shaolin] in južne (Southern) [Hung Gar, Choi Li Fut, Wing Chun, White Crane, Wudang Shaolin, Southern Shaolin, Southern Mantis]
Pri kitajskih borilnih veščinah (zlasti pri internih) je značilna uporaba notranje energije. Njeno uporabo (in ustrezne vaje) najdemo skoraj v vsaki kitajski borilni veščini.

V 17. stoletju se je borilni sistemi Shaolin (Chaun Fa) začeli širiti na Okinavo (razvije se veščina imenovana Tode - predhodnica današnjega Karateja) in Japonsko (razvije se veščina imenovana Jujitsu - predhodnica današnjega Aikida in Juda). Tode in Jujitsu so bile "vojaške" veščine namenjene bojevanju za preživetje oz. samoobrambo.
Ena najbolj popolnih borilnih veščin je (Japonski) Jiu-jitsu, kateri je nastal iz Japonske rokoborbe, Shaolin Chuan-fa (Kempo) in veščine Samurajev. Iz Jiu-jutsa so se razviki Judo, Aikido in Karate. Aikido je utemeljil Morihei Ueshiba predvsem na podlagi Daito-rju Aiki-jujutsu-a (mojstra Sokaku Takeda). Fizične tehnike Aikida izvirajo iz Jiu-Jitsu-a (Daito-ryu Aikijujutsu), način uporabe Qi-ja pa izhaja (predvsem) iz Ba Gua (in delno iz Xing Yi). Iz Jiujitsa je tudi Jigoro Kano oblikoval (Kodokan) Judo (iz tega stila izvira Brazilian Jiu-Jitsu). Hironori Otsuka je bil mojster (Yoshin-ryu) Jujitsa ter bil tudi učenec Gichin Funikoshi-ja (Shotokan Karate). Otsuka je združil principe Jujitsa z udarci Karateja ter ustvaril Wado-ryu Karate. Tako je nastal mehak stil Karate-ja za katerega je značilno da se napadom izmikamo s telesom (Tai Sabaki). Pravgotovo imajo največje zasluge za utemeljitev in standardiziranje japonskih sistemov samoobrambe: Jigoro Kano (Judo), Gichin Funakoshi (Karate) in Morihei Ueshiba (Aikido).
Japonske borilne veščine so glede na svoj izvor izjemno borbeno naravnane. Skozi čas sta se Karate in Judo spremenila v tekmovalna športa (dobila sta določena pravila in omejitve), Aikido pa je postal meditativna veščina. Pri Aikidu se udarcev skoraj ne uporablja več, pri Judu pa ji praktično ne zasledimo. Pred 2. svetovno vojno (WWII) ni bilo tako. Pri Aikidu naj bi se uporabljalo v 70% udarce (Ueshiba je rekel, da pri pri uporabi Aikida za samoobrambo predstavljajo udarci - Atemi 90% uporabljenih tehnik), ravno tako pri Judu so bili udarci pomemben del borbenega repertuarja (v originalnem Judu so udarci-Atemi predstavljali večino vadbe). Aikijujutsu se je spremenil iz smrtonosnega sistema v prijazen način samoobrambe, Aikido. O učinkovitosti Juda (Combat Judo) priča tudi dejstvo, da so zavezniške sile iz njega oblikovale praktično in učinkovito borilno veščino za lastne vojake (WWII Combatives). Japonske borilne veščine so po WWII postale manj nevarne ter obrambna naravnanost je zamenjala prvotno "agresivnost". Podobno so bili tudi iz Karateja odstranjeni "nevarni" udarci ter se ga je prilagodilo za tekmovanja.
Glede na dejstvo, da se danes v teh borilnih veščinah izgublja element samoobrambe, so se pojavile trije stili kjer je poudarek ravno na borbeni vsebini teh borilnih veščin: Combat Judo, Combat Karate in Combat Aikido.