Samoobramba
"Self Defense"

Borilne veščine so v osnovi nastale iz potrebe po samoobrambi, kasneje so se večinoma preoblikovale v borilne športe ali za druge potrebe (telovadba, meditacija,..). Dejansko se je primarni namen po zaščiti sebe in svojih bližnjih pred napadom nekoliko izgubil ter danes večinoma najdemo dve različici: borilne veščine (kulturna verzija - z omejitvami, ki jih predstavlja veščina sama) in borilni športi (tekmovalna verzija - z omejitvami glede pravil bojevanja).
Prednost sistemov (realistične) samoobrambe pred drugimi vrstami borilnih sistemov je, da so ciljno usmerjeni k učinkovitosti in si ne postavljajo nikakršnih omejitev. Ko najpogostejša napaka na tem področju je to, da se sisteme večinoma poučuje (le) v obliki tečajev/seminarjev ter da se pogosto namenja premalo pozornosti fizični pripravljenosti.

Borilna veščina, šport ali samoobramba?

Kot smo že omenili, lahko borilne sisteme v osnovi razvrstimo v tri skupine, za posamezno skupino borilnih sistemov veljajo določene značilnosti:
1) Borilna veščina (Martial Art) - praviloma ni tekmovanj, običajno se sledi točno določeni metodi (tradicija), običajno veljajo omejitve na določene tehnike, načeloma ni prepovedanih tehnik, izboljšav skoraj ni
2) Borilni šport (Combat Sport) - tekmovanje po pravilih, načeloma je več virov učenja (ni tradicije), nekatere tehnike so prepovedane, izboljšave so v okviru pravil
3) Samoobramba (Self-defense) - ni tekmovanj, praviloma ni omejitev tehnik in prepovedanih stvari, temelji na izboljšavah
Načeloma lahko sodi nek sistem tudi v vse tri skupine. Običajno tako sistemi samoobrambe kot borilni športi izvirajo iz borilnih veščin, so nekateri borilni sistemi že v osnovi nastali kot samoobramba ali borilni šport.

Poznamo vrsto borilnih sistemov, vendar jih je le peščica dovolj učinkovitih za uporabo v vsaki situaciji. Borilne sisteme glede na učinkovitost lahko razdelimo v tri razrede:

1) Two Step Technique Based Martial Arts: Karate and Kungfu - fighting/self-defense arts (technique system)
2) Single Step Technique Based Martial Arts: Jeet Kune Do and Taijiquan - effective fighting/self-defense arts (technique/principles system)
3) Movement Based Martial Arts: Ki Chuan Do and Systema - the most effective fighting/self-defense arts (technique-free system - principles system)

Najboljše oblike samoobrambe uporabljajo naravno telesno gibanje (natural flowing movements) brez uporabe posebnih tehnik in ne ločujejo obrambe od napada (no differentiation in Atack and Defense).
Čeprav je poznavanje borilnih sistemov koristno za samoobrambo niso vsi dovolj učinkoviti, da bi se rešili iz vsake situacije. Veliko borilnih sistemov ni primernih za samoobrambo saj vsebujejo vrsto neučinkovitih gibov in ne vsebujejo tehnik za vse situacije (karate, judo, boks,..). Ravno tako vrsta borilnih sistemov, kateri so prišli do izraza v prostih borbah (No Holds Barred), ni prilagojenih za samoobrambo na ulici.
Upoštevati je potrebno da se psihopatski napadalec požvižga na "fair play", da je napadalcev lahko več, da bo napadalec uporabil dobesedno vsak možen prijem/udarec da nas bo premagal. Uporaba ne-nevarnih tehnik ni primerna saj tako damo napadalcu še eno možnost da nas napade. Vklenitev napadalca v ključ pomeni da bomo ranljivi če nas napade več kot en napadalec. Psihopatski napadalec nas bo napadel z vso agresivnostjo in običajnih udarcev ne bo niti čutil. Običajni borilni sistemi so ulici lahko neučinkoviti saj nikoli ne vemo kako nas bo napadalec napadel.

Samoobramba (Self Defense) + Osebna varnost (Personal Security) = Samozaščita (Self Protection)

Samozaščito (Self Protection) sestavljata dve bistveni komponenti: Osebna varnost (Personal Security) in Samoobramba (Self Defense). Medtem ko se samoobramba ukvarja predvsem z načini (fizične) obrambe pred napadi, se samozaščita ukvarja za zaščito (varnostjo) posameznika v širšem smislu. Samozaščita se ukvarja tudi (to uvrščamo na področje osebne varnosti) z zavedanjem nevarnosti, oceno tveganja, preventivni ukrepi, psihološko pripravljenostjo, nadziranjem strahu, pogajanji z napadalcem,.. Priporočeno je, da se poleg samoobrambe (torej pripravljenostjo za neposredni fizični spopad) ukvarjamo tudi s samozaščito, saj je lahko poznavanje samo samoobrambe za zaščito nas in naših bližnjih včasih premalo.

Samozaščito lahko razdelimo v 4 faze (faze konflikta):

• Preventiva - Ta faza je verjetno najpomembnejša. Ena najpomembnejših nalog te faze je ocena tveganja za morebitne konflikte. Če poznamo potencialne nevarnosti konfliktov se jim lahko izognemo, če pa se jim ne moremo izogniti se lahko nanje pravočasno pripravimo.
• Pripravljenost - V tej fazi sledi priprava na konflikte, ki se jim ne bomo mogli izogniti. Ravno tako je v tej fazi pomembno zavedanje naše okolice in polaganje pozornosti na možne (preteče) konflikte. Konfliktu se namreč, če ga pravočasno zaznamo, lahko izognemo ali situacijo umirimo, da do konflikta ne pride. V kolikor vidimo, da se konfliktu ne bo možno izogniti je zelo pomembna naša psihična pripravljenost na spopad in da si v naprej zastavimo strategijo.
• Samoobramba - Tu praviloma ni več poti nazaj. Konflikt je neizbežen ali pa se že dogaja. Skušamo sicer uporabiti silo samo v obsegu, ki je nujno potreben da bi obranili sebe (in morebiti svoje bližnje, če so v nevarnosti). V kolikor smo v "življenjski nevarnosti" in ni mogoče jasno oceniti kakšen obseg sile bo potreben ali ocenimo, da razumen obseg sile z naše strani ne bo zadostoval, se lahko (na lastno odgovornost) odločimo (ne glede na kasnejše posledice) da uporabimo "smrtonosno" silo (torej maksimalno silo, ki jo lahko razvijemo). Seveda moramo z našim napadom oz. uporabo sile prenehati takoj ko preneha nevarnost.
• Odprava posledic - To je faza po končanem konfliktu. Odvisno od posledic so tu možne različne aktivnosti. Tu se srečujemo predvsem z aktivnosti s katerimi iščemo pomoč zase [medicinska pomoč, psihološka pomoč, pravna pomoč] ali dokazujemo našo nedolžnost (silobran) [postopki s policijo, odvetniki, sodišči]. Tej fazi ponovno sledi faza preventive in cikel se (lahko) ponavlja.

Vsak potencialni konflikt lahko razdelimo v te 4 faze. Če želimo celovito obravnavati našo varnost, samo poznavanje samoobrambe ne zadostuje. Zlasti pomanjkanje preventivnih aktivnosti, kakor tudi nezavedanje naše okolice, nas lahko kmalu pripelje do konflikta, ki mu ne bomo kos, kljub poznavanju samoobrambe. Kakorkoli je najboljša rešitev ta, da se konfliktu izognemo.
Samozaščita obravnava tudi čas pred konfliktom (Pre-conflict) in čas po konfliktu (Post-Conflict), medtem ko samoobramba zajema samo področje konflikta (fizičnega spopada).

Realistična samoobramba (Reality Based Self Defense)

Najpogostejše napake pri različnih borilnih sistemih so:
1. sistem je primeren (le) za športno borbo (kjer veljajo določena pravila in omejitve)
2. sistem je izoblikovan (le) za borbo eden na enega (in niso uporabni pri istočasnem napadu več napadalcev)
3. sistem temelji na memoriziranju tehnik (oz. uporabi določene obrambne tehnike pri določenem napadu)
4. sistem zanemarja uporabo senzibilnosti (ter daje prednost vizualnemu refleksu)
Te in druge pomanjkljivosti imajo za posledico, da posamezen borilni sistem lahko ni najbolj primeren za (realistično) samoobrambo.

Najboljši knjigi o filozofiji in strategiji bojevanja sta "Umetnost vojne" (Sun Tzu's The Art of War) in "Knjiga petih prstanov" (Miyamoto Musashi's Book of Five Rings). Začetniki realnih oblik samoborambe so bili Captain W.E. Fairbairn (Get Though, 1942 - samoobramba brez uporabe orožja), Rex Applegate (Kill or Get Killed, 1943 - celovita knjiga o samoobrambi) in John Styers (Cold Steel, 1952 - samoobramba s poudarkom na hladnem orožju). Kasneje so ljudje kot so Bruce Lee in Jeff cooper vpeljali nove ideje in spremenili način razmišljanja ljudi o samoobrambi in borilnih veščinah. Danes je veliko mojstrov/inštruktorjev, ki razmišlja napredno (realistično) ter se ne oklepa tradicionalnih načel.
Danes nadaljuje z njihovim delom nova generacija. Pri samoobrambi ni vedno najpomembnejše znanje kako se obraniti ampak je potrebno izgraditi samoobrambno zavedanje (self-defense awareness). Številni primeri kažejo da je eden najpomembnejših dejavnikov za preživetje pri napadu ustrezna umska naravnanost (mindset).

Vrste realistične samoobrambe

Veliko inštruktorjev uči samoobrambo katera temelji na resničnosti (Reality Based Self Defense - RBSD). RBSD temelji na enostavnih gibih/tehnikah, saj komplicirane le zakomplicirajo zadeve. Njihovo pravilo je K.I.S.S. (Keep It Simple Stupid). Sodobne metode RBSD lahko razvrstimo v tri skupine:

    1) Modern Self Defense Systems:

• Tony Blauer - (Rating: 8/10) - je resnični inovator in je razvil sistem in program imenovan SPEAR. Mnogi so mnenja da je to najboljši sistem samoobrambe. Vadil je Wrestling, Boxing in Tae Kwon Do ter vrsto let deloval v elitnih specialnih enotah. Leta 1987 je razvil metodo, ki je pokazala da so instinktivni (podzavestni) gibi vedno hitrejši od naučenih ter je postala znana kot SPEAR. Ta sistem je bil zgrajen kot najenostavnejši, najbolj naraven in instinktiven način samoobrambe (instinktivni refleksi in enostavni gibi). Na osnovi SPEAR (Spontaneous Protection Enabling Accelerated Response) je razvil PDR (Personal Defense Readiness).
  SPEAR uporablja gib preplaha (flinch) [dvignemo dlani v višino glave, glavo skrijemo med ramena, kot v komolcih je rahlo nad 90 stopinj, palca se skoraj tikata, trde kosti podlahtnice so obrnjene navzven, gledamo med palci] in napad v obliki klina/sulice (spear/wedge) [roke iztegnjene naprej v kotu 120 stopinj - položaj "unbendable arm" v višino solarnega pleksusa]. Z gibom preplaha se zaščitimo ter nato s klinasto obliko rok napademo. Gre za asimetričen položaj - na eni strani od nasprotnikove središčne linije. S to reakcijo istočasno obranimo in napademo - z eno tako prestrežemo napad, medtem ko z drugo roko udarimo.
• Richard Dimitri - (Rating: 8/10) - je učenec Tony Blauer-ja. Na osnovi JKD in SPEAR je razvil sistem imenovan Senshido ter program Shredder (nekateri mu očitajo, da je vanj vključil kick boxing in grappling komponente). Nekateri menijo, da je Blauer-jeve teorije Dimitri praktično udejanil.
• Sammy Franco - (Rating: 8/10) - njegov sistem temelji na JKD ter nekateri pravijo, da sta njegova programa slabi kopiji od kolegov in sicer Webbing (Tony Blauer-jev program SPEAR) in Razing / Widowmaker (Richard Dimitri-jev program Shredder). Medtem, ko je Richard Dimitri bolj usmerjen v principe je Sammy Franco bolj usmerjen v tehniko. Widowmaker je osnovan bolj na tehnikah in nima pljuvanja, udarcev s koleni, trganja ušes.
• Richard Ryan - (Rating: 8/10) - vadil je Tae Kwon-do, Chinese Kenpo Karate, Wing Chun Kung Fu. Razvil je bojevalni sistem kateri temelji na realnosti (Dynamic Combat). Znan je kot inovator in mojster pri bojevanju brez in z orožjem. Nekateri pravijo, da je program Shield kopiral od Tony Blauer-ja, medtem ko drugi da je Tony Blauer dobil idejo za Spear na seminarju od Richard Ryan-a. Njegov sistem temelji na Wing Chun-gu in ga je izoblikoval v začetku 80-ih let..
• John Perkins  - (Rating: 9/10) - je izoblikoval lasten sistem Ki Chuan Do na osnovi Native American Freestyle Fighting, Military Close Combat in Combat Tai Chi. Bojevanje poteka brez vnaprej določenih modelov/vzorcev ampak v obliki vodenega kaosa. KCD je verjetno najbolj dovršen in celovit sistem samoobrambe.
• Larry Wick - (Rating: 8/10) - je mojster veščine Tang Soo Do ter ustanovitelj sistema Split Second Survival. Sistem temelji na tem, da se mora vse zgoditi v manj kot 1 sekundi. Sistem nima udarcev, brc, vzvodov ali metov ter je zelo enostavna za se jo naučiti. Bistvo veščine je v napadu na mehke dele telesa (predvsem vrat). Cilj sistema je da pridemo za nasprotnika z našim gibanjem naprej. Namen SSS je zbežati iz določene nevarne situacije. Larry zagovarja, da je potrebno držati roke gor, biti sproščen, se konstantno gibati naprej (forward drive) ter se gibati hitro, da prevzameš iniciativo. Priporoča tudi, da si v telesnem stiku z napadalcem.
• Jim Wagner - (Rating: 8/10) - treniral je Jeet Kune Do ter druge borilne veščine. Kasneje je opustil tradicionalne borilne veščine in poenostavil svoje borbene tehnike ter se usmeril v realističen način samoobrambe (Reality-Based Personal Protection). Razvil je sistem namenjen predvsem za vojaške in policijske namene. Nekateri ga kritizirajo, da je njegova zadeva preveč komercialna ter da izvaja (privilegira) udarce z zaprto pestjo.
• Craig Douglas (a.k.a. SouthNarc) - (Rating: 8/10) - dela kot tajni agent ameriške policije. Leta 1974 je začel trenirati Tae-Kwon-Do, leta 1983 Shorinji-kempo in Aikijitsu, leta 1986 Kito-ryu Jiu-Jitsu in Aikido ter leta 1988 Kali (Inosanto/LaCoste - Francis Fong), Wing Chun (Sifu Fong) in Muay Thai (Ajarn Surachai Sirisute). Od leta 1997 dela kot inštruktor policije. Velja za eksperta FMA ter je ustanovil podjetje ShivWorks pod katero prodaja svoje izdelke.

Ti sistemi so izpeljanke Close Combat in drugih učinkovitih borilnih veščin (npr. JKD) ter po mnenju nekaterih sodijo v to skupino najboljši sistemi samoobrambe. Za te sisteme je značilno uvajanje novih principov in inovacij. Te veščine običajno uporabljajo tehnike, ki so primerne za obrambo pred več napadalci.

    2) Reality Self Defense:

• Geoff Thompson - (Rating: 8/10) - je mojster številnih borilnih veščin: Boxing,Wrestling, Sambo, Karate, Judo, Modga Kung Fu, Aikido in Ju-Jitsu ter ima dolgoletne izkušnje kot varnostnik. Uči praktično samoobrambo v realnih situacijah ter obravnava psihološke vidike samoobrambe. Za njegov sistem pravijo, da je nekje vmes med Tony Blauer-jem in Peyton Quinn-om.
• Peter Consterdine - (Rating: 8/10) - je mojster karateja in je vadil tudi Wing Chun ter je mednarodno priznan na področju osebne varnosti. Je predsednik British Combat Association in skupaj z Geoffom Thompsonom glavni inštruktor.
• Peyton Quinn - (Rating: 8/10) - je dolga leta vadil Karate in Judo ter opravljal delo varnostnika. Uči realističen sistem samoobrambe in zelo poudarja psihološki vidik.
• Marc MacYoung - (Rating: 8/10) - Preučeval je veliko borilnih veščin (Karate, Wing Chun, Baqua/Hsing-I, Five Family Gung fu, Boxing, Kalij, Pentjak Silat) ter ker z njimi ni bil zadovoljen je ustvaril lasten sistem samoobrambe Dango Jiro.
• Bill Kipp - (Rating: 8/10) - Ustvaril je sistem imenovan FAST (Fear Adrenal Stress Training) in je vodilni inštruktor za psihološki vidika samoobrambe. Pri delu zelo sodelujeta z Peytonom Quinnom pri "scenario-based adrenaline stress training". Najpomembnejši del tega sistema so tehnike verbalne samoobrambe, sam sistem pa umetnost kako se bojevati brez bojevanja. Med drugim uči pet enostavnih tehnik, katere dokazano delujejo, in kako uporabiti adrenalin v tehnikah proti napadalcu.

Ti sistemi temeljijo na realni samoobrambi in ne temeljijo na specifični borilni veščini. Sistemi v tej skupini običajno zelo poudarjajo psihološki vidik in so običajno zelo kruti.

    3) WW2 Close Combat:

• Carl Cestari  - (Rating: 8/10) - je mojster številnih borilnih veščin: Jujitsu, Karate, Judo, Aikido ter je učenec Charles Nelson-a (WW2 Combatives). Uči klasičen "Old School Combatives". Po mnenju nekaterih je njegov sistem samoobrambe najbolj učinkovit.
• Kelly McCann  (a.k.a. Jim Grover ) - (Rating: 9/10) - je ekspert protiterorističnih sil in strategij. Je mojster in inštruktor Close Combat za U.S. Marine Corps in varnostne službe Department of State. Combatives se je naučil predvsem od Boba Kasperja (učenec Charles Nelson-a). Mnogi ga imajo za kralja "Modern Combatives".
• Lee Morrison - (Rating: 8/10) - Je ustvaril sistem imenovan Urban Survival Modern Combatives, katerega pretežni del sestavlja WWII Military Close Quarter Combat (Charles Nelson, Robert Spiegel, Peter Robins, Bob Kasper, Den Brinkley, John Kary, Kelly McCann, Dennis Martin). Drugi pomembnejši vplivi so resničnostne oblike samoobrambe (Geoff Thompson, Peter Consterdine), JKD (Paul Vunak), boks (Jack Dempsey in njegov 'falling drop step'). Nekaj elementov je tudi iz Juda in Jujitsa (Wrestling in Grappling). Njegov sistem je zelo enostaven saj temelji na temu, da razviješ 2-3 učinkovite udarce s katerimi lahko močno udariš in delujejo zate. Te moramo ponoviti več tisočkrat na težki vreči, dokler nam ne preidejo v podzavest in postanejo del nas. Te tehnike je potrebno testirati v okviru ustrezno pripravljenih realističnih scenarijev. Njegov namen ni akumuliranje tehnik ampak samo najti nekaj, kar deluje zate.

Ti sistemi temeljijo na WW-II Combatives (Fairbairn, Applegate in Sykes) ter jih novodobni inštruktorji še danes poučujejo. Sistemom v tej skupini običajno očitajo pomanjkanje psihološkega vidika.

Med najbolj značilnimi elementi RBSD sistemov je "ograjica" (Fence). Ograjico naredimo tako, da dvignemo roke pred seboj (običajno z dlanmi usmerjenimi proti napadalcu) ter tako ustvarimo varen prostor med nami in napadalcem in obenem skušamo s tako navidezno pasivno držo umiriti situacijo. Ograjico uporabimo v primeru ko vidimo, da je napad neizogiben (in smo izrabili ostale možnosti: izogibanje, pobeg, umirjanje,..). Ograjica ima poleg tega, da si ustvarimo varno območje okoli sebe tudi druge funkcije (uporaba senzibilnosti dotika, ocenitev razdalje za izvedbo udarca, položaj za izvedbo napada,..). Istočasno s postavitvijo ograjice skušamo umiriti situacijo s pogovorom.
Ravno tako so pri samoobrambi zelo pomembni naravni gibi trzanja (ustraha) [Flinch - eden glavnih utemeljteljev je Geoff Thompson]. Do te reakcije lahko pridemo iz položaja ograjice ali direktno brez, da bi predhodno opazili znake napada. Običajno pri teh (priučenih instinktivnih) "reakcijah" ena ali obe roki ščitita glavo, spusti se težo (drop) in telo nagne naprej (Cover up and drive forward). Med najbolj znanimi variantami so zlasti:
   - SPEAR -> Tony Blauer
   - Flinch (Modified Flinch Response) -> SouthNarc
   - Wedge -> Marc MacYoung
   - Shield -> Richard Ryan
   - Helmet -> ISR Matrix
   - Cowcatcher -> Lee Aldridge
   - Crazy Monkey -> Rodney King
   - horizontal elbow (horizontalni komolec) - Carl Cestari
   - double forearm cover (dvojni zaščita s podlahtmi) - O'Neill [Spustimo glavo in dvignemo roke ter istočasno stopimo v nasprotnika. Podlahti imamo vzporedne eno nad drugo pred obrazom in skozi odprtino med njima gledamo. Z zgornjo podlahtjo/komolcem ciljamo v vrat, s spodnjo podlahtjo/komolcem pa v prsni koš.]

Med najbolj pomembnimi zadevami na RBSD področju so tudi izogibanje (Avoidance) in umirjanje (De-escalation) konflikta in prvi udarec (Pre-emptive strike). Izvedba prvega udarca vedno ni mogoča, zlasti ko nas kdo napade iz zasede (ali ko imamo opravka z več napadalci).

Pomembno je, da pri samoobrambi privilegiramo instinktivne gibe (katere že po naravi izvedemo podzavestno). Da bi nam posamezna tehnika prišla v "podzavest" jo moramo izvesti cca. 30.000x. Impulz refleksa kjer delujemo instinktivno ima relativni čas dosega želenega giba cca. 0,1-0,3s medtem ko ima impulz hotene reakcije kjer delujemo z naučenim gibom čas cca.0,4-0,7s pri treniranih in cca. 1,1s pri netreniranih subjektih.

V določenem trenutku je tudi najboljša tehnika tista, ki izhaja iz situacije (npr. tehnike nasprotnika). Torej začetni impulz dobimo od vizualnega refleksa ali dotičnega refleksa. Dotični refleks (senzibilnost) je veliko hitrejši od vizualnega. Senzibilnost ima pri borilnih sistemih zelo pomembno vlogo, čeprav je pri mnogih sistemih popolnoma zanemarjena. Med najpomembnejšimi metodami za vadbo senzibilnosti so San Shou (Taijiquan), Chi Sao (Wing Chun) in Hubad (Kali). Uporaba senzibilnosti pride najbolj v poštev ko vzpostavimo stik z nasprotnikom (trapping razdalja). Uporaba senzibilnosti je primerna tako za izvajanje tehnik udarcev (Striking) ampak tudi za izvajanje tehnik prijemov (Grappling).
Če naše odreagiranje temelji na odločanju možganov (preko vizualne zaznave), zahteva to določen čas da možgani sprocesirajo podatke, ter je reakcijski čas tudi 0,25-0,75 sekund. Če je naše odreagiranje refleksno (torej mimo odločanja v možganih - preko dotika) pa je čas lahko tudi pod 0,1 sekunde. V povprečju so reakcijski časi pri človeku: 0,25 sekund pri vizualnem inputu (visual stimulus), 0,17 sekund pri zvočnem inputu (audio stimulus) in 0,15 sekund pri dotičnem inputu (touch stimulus).
Sistem, ki ga uporabljamo temelji na uporabi dotične senzibilnosti (tactile sensitivity), katera je hitrejša od vizualne zaznave (visual perception). Z vadbo se učimo refleksno reagirati brez zavestnega razmišljanja. Ko vidimo prihajajoči napad, bomo reagirali v cca. 0,2-0,3 sekunde (temu je potrebno prišteti še čas izvedbe našega giba). [Da bi zaznali prihajajoči napad potrebujemo cca. 1/5-1/4 sekunde, nakar začnemo odreagirati] Z dotično senzibilnostjo, pa je reakcijski čas tudi do 0,1 sekunde manj. Zaradi hitrosti potovanja udarca in našega reakcijskega časa velikokrat z uporabo vizualne zaznave ne bomo uspeli pravočasno odreagirati. Z uporabo dotične senzibilnosti pa nekoliko pridobimo na času in se lažje obranimo.

Ali obstaja potreba po znanju samoobrambe?

Statistika kaže, da obstaja velika verjetnost da bomo v času življenja bili žrtev nasilja:

• Statistika policije
• Bureau of Justice Statistics
• FBI - Crime in the United States

zato je dobro, da smo na takšne primere pripravljeni.

Statistika kaže, da je poznavanje samoobrambe (še pomembneje samozaščite) pomembno in koristno. Čeprav niso v Sloveniji številke tako alarmantne se iz leta v leto bolj približujemo zgornjim številkam.

Nasilje je "neupravičena" uporaba (v našem primeru fizične) sile nad nekom. Če zoper ta napad (zoper nas ali druge) uporabimo silo (samoobramba) ne storimo nasilja, saj nas je napadalec v uporabo sile prisilil. Nasilje bi storili le v primeru, ko bi kot obrambo uporabili večjo silo kot je bila potrebna, da bi odvrnili "protipraven" napad.
Čeprav smo zagovorniki nenasilja in smatramo, da je uporaba sile dopustna le v primeru silobrana, je uporaba sile proti nasilju manjše zlo kot da se dopusti da ostane nasilje nekaznovano. Kdor povzroči "nasilje" se mora zavedati, da bo imelo njegovo dejanje negativne posledice! Prizadevati si moramo, da vsak konflikt rešimo po čimbolj miroljubni poti ter da se izognemo vsaki situaciji, ki bi zahtevala uporabo sile.